Skip to main content
  • težke kovine

Težke kovine v vrtni zemlji

Za dobra vrtna tla velja, da vsebujejo ustrezno količino hranil, imajo rahlo kisel pH (pH med 6 in 7) in vsebujejo okoli 4 % – 8% humusa. Če je hranil premalo jih je potrebno dodati, če jih je preveč je potrebno gnojenje izpustiti.

Poleg vsega naštetega pa lahko v vrtnih tleh najdemo tudi nezaželene snovi kot so npr. težke kovine. V naravi so redno prisotne, vendar v količinah, ki niso škodljive.

Celo več, večina težkih kovin ima funkcijo mikrohranil in so nujno potrebne za rast in razvoj. Težava nastopi ko se njihova koncentracija poveča, saj lahko takrat povzročijo veliko težav in negativno vplivajo na zdravje. Tipičen predstavnik te vrste je cink.

težke kovine zemlja

Med težkimi kovinami se najpogosteje pojavljajo:

  • arzen (As),
  • kadmij (Cd),
  • krom, (Cr),
  • baker (Cu),
  • svinec (Pb),
  • nikelj (Ni),
  • selen (Se),
  • cink (Zn),
  • živo srebro (Hg). 

Tla so s težkimi kovinami onesnažena predvsem v industrijskih središčih in mestih.

Onesnaženje tal in okolja s težkimi kovinami niso novost, temveč spremljajo človeštvo že skoraj od začetka (od prvih začetkov rudarjenja in topilnic rude) do sedanjih dni. V času industrijske revolucije in nastanka velikih industrijskih mest, temu niso namenjali veliko pozornosti, za razvojem znanosti, predvsem analitske kemije pa smo dobili pravi pogleda na to nevarnost.

Zdravstveno tveganje

Akutne zastrupitve zaradi težkih kovin preko hrane so redke, večinoma gre za dolgotrajne izpostavljenosti.

  • Dolgotrajne izpostavljenosti težkim kovinam povzročajo veliko zdravstvenih težav, tako pri ljudeh kot tudi pri živalih. Posledice dolgotrajne izpostavljenosti so lahko živčna obolenja ( npr. svinec), poškodbe ledvic, jeter in prebavnega trakta (kadmij) ter ledvic, živčnega sistema in kože (arzen).

Obstojnost težkih kovin

Obstojnost težkih kovin v tleh je izjemno dolga, saj se ne razgradijo kot se npr. organski onesnaževalci. Čiščenje težkih kovin iz tal je izjemno drago in tudi nepraktični zaradi velikih količin. Uporabljajo se fizikalno-kemijski, termični in biološki postopki čiščenja.

S težkimi kovinami se ljudje lahko srečujemo posredno ali neposredno. Posredno z zaužitjem hrane, ki je bila pridelana na onesnaženih območjih, neposredno pa z vdihovanjem in preko kože.

Zato se je potrebno pred pričetkom gojenja vrtnin prepričati, da zemlja ni onesnažena s težkimi kovinami.

Glede na stopnjo onesnaženosti tal je potrebno prilagoditi tudi samo tehniko pridelovanja in tudi izbor rastlin.

Povišane vrednosti težkih kovin v vrtu

Na tleh, ki niso onesnažena, vrtnarimo v skladu z dobro kmetijsko prakso ter uporabljamo ekološke pripravke.

težke kovine zelenjava

Obdelava zemlje s težkimi kovinami:

  • Tla obdelujemo tako, da čim manj dvigujemo prah, rastlin ne kompostiramo, izdelke pred uporabo temeljito operemo.
  • Če so tla onesnažena, se izogibamo pridelovanju vrtnin, ki so sposobne sprejemati velike količine težkih kovin.
  • Še najbolje je, da se odločimo za pridelavo vrtnin v visokih gredah ali posodah (za polnitev uporabimo ustrezen rastni substrat).
  • Rastlin iz takšnega vrta ne kompostiramo.

Če so tla onesnažena, se izogibamo pridelovanju vrtnin, ki so sposobne sprejemati velike količine težkih kovin.

  • Še najbolje je, da se odločimo za pridelavo vrtnin v visokih gredah ali posodah (za polnitev uporabimo ustrezen rastni substrat). Rastlin iz takšnega vrta ne kompostiramo.

Vse vrtnine niso enako dovzetne za absorbcijo težkih kovin iz tal. Na podlagi tega in poznavanju tal lahko izberemo bolj »varne« vrtnine.

Dostopnost vrtnin za težke kovine

Na dostopnost težkih kovin vpliva tudi pH vrednost tal, vsebnost gline in humusa.

  • Če so tla kisla so težke kovine lažje dostopne rastlinam.
  • Z apnenjem tal, se dvigne pH vrednost in zmanjša dostopnost težkih kovin. Delci gline in humus tudi pomagajo pri nevtralizaciji težkih kovin, saj se le-te na njih močno vežejo in tako niso dostopne rastlinam.
  • Pomembna je tudi dobra založenost tal s fosforjem.

Težke kovine se tudi različno kopičijo v rastlinskih delih.

  • Največ težkih kovin se kopiči v koreninah, korenih in listih, precej manj v plodovih ali semenih.
  • Listnata zelenjava je torej precej bolj obremenjena s težkimi kovinami kot npr. paradižnik ali paprika.

Sprejmejo zelo malo težkih kovin

grah, fižol. leča, čičerika

paradižnik, jajčevci, paprika, feferoni

kumare, bučke, buče, melone., lubenice

sadno drevje: jablana, hruška, nešplja, kutina, naši

oreh, lešnik, kostanj, vinska trta

Sprejmejo malo težkih kovin

zelje, brstični ohrovt, kitajsko zelje, brokoli, cvetača, koleraba, kolerabica, redkev

jagode

jagodičje (ribez, robide, maline, borovnice, aronija, kosmulje)

Sprejmejo srednje veliko težkih kovin

čebula, česen, por, drobnjak, šalotka

ohrovt,

peteršilj, zelena, redkvica

pesa

krompir

Sprejmejo veliko težkih kovin

solata

radič

endivija

motovilec

blitva

špinača

korenje

repa

artičoka

regrat

kompostnik

Kompost

Kar damo na kompostni kup, se kasneje vrne na vrt, zato je potrebno na kompost odlagati samo neonesnažen material iz neonesnaženih tal.

Če niste popolnoma prepričani, da so vaša tla varna, opravite analizo tal ali se posvetujte s strokovnjaki.