Zgodovina

Krompir je izjemno vsestranska zelenjadnica in priljubljena vrtnina, ki ima ponekod celo status osnovnega živila. Poznanih je ogromno število sort, razlikuje se po barvi mesa (najpogosteje belo ali rumeno) in barvi kožice. Najpomembnejša delitev pa je glede na dobo rasti. Tako poznamo zgodnje, srednje zgodnje, srednje pozne in pozne sorte.

Krompir je za žiti najvažnejša prehranska kultura. Največje pridelovalke so Rusija, Poljska, Kitajska, Nemčija, ZDA in Indija.

V zadnjih desetletjih se je površina s krompirjem v Evropi in S Ameriki nekoliko skrčila, v Afriki, Aziji in J Ameriki pa povečala. Pomembno vlogo igra v poljski, nemški, francoski in slovenski kuhinji.

Slovensko ime krompir prihaja iz stare nemške besede za krompir »grundbirne« ali po naše zemeljska hruška.

Ljudska imena za krompir so naslednja: brnice, brnik, čampa, korun, krumpiš, laška repa, koremnica, repica, turke, turkinja, krumpiška

V Južni Ameriki, od koder je doma in kjer krompir raste kot trajnica, so ga gojili že več stoletij pred prihodom Špancev, v Čilu morda že 5000 let pr.n.št. Indijanci so ga sprva uporabljali kot amulet in uživali kot zdravilo, šele pozneje kot hrano.

Sredi 16. stol. so ga prinesli v Španijo, nato na Nizozemsko, v Burgundijo in Italijo, malo pozneje v Anglijo, iz teh držav pa v druge kraje Evrope in S Amerike. Sprva so ga gojili kot eksotično okrasno in zdravilno rastlino (znameniti francoski sončni kralj Ludvik XIV. ga je zelo rad nosil na ovratnikih kot okras). Poskušali so jesti plodove, kar pa je povzročalo zastrupitve. Legenda pravi, da so ob neki taki priložnosti populili strupene krompirjeve rastline in jih vrgli v ogenj, prijeten vonj pečenih gomoljev, pa naj bi ljudi napeljal na misel, da so užitni.

Poleg dejanske strupenosti je bilo proti krompirju še več predsodkov: na Škotskem in Irskem so ga odklanjali, ker ni bil omenjen v Svetem pismu, v Burgundiji so ga imeli za povzročitelja gobavosti in kuge, v Švici pa jetike; ker zraste iz gomolja v zemlji so ga spravljali v zvezo s hudičem itd.

V Evropi se je uveljavil kot hrana šele v 18. stol., k čemur so prispevala leta lakote in draginje, pa tudi prizadevanja pruskega kralja Friderika II. in avstrijske cesarice Marije Terezije. Slovenci ga pridelujemo že skoraj 300 let. V 19 stol. je postal običajna hrana revnejših (»kruh siromakov«, »rešitelj pred lakoto«), ugotovitve strokovnjakov za prehrano pa so ga postavile med najpomembnejša živila.

Še nekaj najbolj znanih sorodnikov: paradižnik, jajčevec, črni razhudnik, pasje zelišče, rumenoplodni razhudnik, grenkoslad.

Obilo užitka ob mladem pečenem krompirju.

PREBERITE, kako lahko sadite krompir na drugačen način. Kliknite tukaj >

Spremljajte nas

.

© 2021 Substral - Vse pravice pridržane!      Izdelava strani Kinvart