Ste vedeli, da je prvi kaktus v Evropo prinesel Krištof Kolumb z enega od svojih potovanj v Novi svet? Rastlina je takrat vzpodbudila precej zanimanja in na začetku so si ga lahko privoščili le bogati.

Kaktusi so zelo trpežni in brez težav preživijo, tudi če jih pozabimo sem ter tja zaliti ali pognojiti. Ko pa se naučimo ustreči njihovim potrebam, nas bodo razveseljevali s svojimi zanimivi oblikami, bodicami in tudi čudovitimi cvetovi.

Njihova domovina je severna in južna Amerika, le ena vrsta pa se v naravi pojavlja tudi v Afriki, na Madagaskarju in Šri Lanki. Največ vrst kaktusov raste v Mehiki. Nekateri so se prilagodili tudi hladnejšim območjem in uspevajo tam nekje do meje s Kanado.

Ime so dobili iz grške besede kaktos in pomeni artičoka, zaradi podobnosti kaktusovih cvetov, s cvetovi artičoke.

Družina kaktusovk (Cactaceae) se deli na osnovni poddružini Cactoideae in Opuntioideae. Razlikujeta se glede na obliko bodic. Obstaja pa še nekaj drugih poddružin.

Preživetje v zelo vročih in suhih razmerah jim poleg njihove zgradbe, ki omogoča shranjevanje zaloge vode, omogoča posebna presnova imenovana CAM metabolizem (crassulaceae acid metabolism).

Reže skozi katere se izmenjujejo plini so odprte le ponoči, ko je hladneje in tako zmanjšajo izgubo vode. Kaktusi imajo v primerjavi z ostalimi rastlinami tudi veliko manj rež.

CAM presnovo ne uporabljajo samo kaktusi temveč tudi rastline iz drugih družin kot so npr. tolstičevke (Crassulaceae), agavovke (Agavaceae), mlečkovke (Euphorbiaceae), mlečkovke (Liliaceae), kukavičevke (Orchidaceae) in vinikovke (Vitaceae), sem spada tudi vinska trta.

Cvetovi so različnih barv in velikosti, vendar nikoli modri. Nekateri kaktusi zacvetijo hitro, drugo šele po dolgih letih čakanja.

Bodice so kaktusi razvili kot zaščito pred živalmi in pred soncem. Nekateri kaktusi, ki nimajo bodic pa so za živali neužitni. Trne najdemo tudi pri drugih rastlinskih vrstah, zato nekatere pogosto zamenjamo s kaktusi. Med kaktuse večkrat napačno prištevamo tudi agave, aloje, tolstičevke, kalanhoje in žive kamenčke.

Plodovi so v naravi pogosto hrana za ptice, plodovi opuncije pa se lahko uporabijo za pripravo marmelad.

Korenine služijo kaktusu za oporo in za črpanje vode. Koreninski sistem je lahko različnih oblik. Nekateri kaktusi imajo odebeljene korenine in gomolje, ki lahko shranijo več vode, kot steblo.

Rodovi

ACANTHOCEREUS: stebričast kaktus z rebri (3-4 rebra) poraščen z bodicami. Cveti poleti, cvetovi so večinoma bele barve, nekateri tudi rumeni, ki se odpirajo ponoči. Redko se pojavlja v zbirkah, ker se precej razrašča, izjema je Acantherocereus tetragones.

ARIOCARPUS: nenavadnih oblik, številni kaktsui iz tega rodu spominjajo na morske zvezde. Mlade rastline imajo mehke bodice, ki s staranjem rastline odpadejo. Rastejo zelo počasi in tudi pozno zacvetijo – potrebna je potrpežljivost. Cvetovi so različnih barv, bela, rumena, roza, vijolična.

CEPHALOCEREUS: v naravi lahko zrastejo do velike višine (12 m), gojeni v loncih so bolj obvladljivi. Značilna za njih so visoka, rebrasta stebla. Nekatere vrste so »kosmate«, prekrite s finimi dlačicami, kot npr. Cephalocereus senilis (starčkova glava). Vendar pozor, pod dlačicami so dolge in ostre rumene bodice. Cvetovi se v naravi pojavijo pri starejših kaktusih (6 let), pri gojenih pa se včasih sploh ne pojavijo.

CEREUS: v naravi so to visoki kaktusi drevesastih oblik. Kot sobne rastline pa gojimo manjše vrste. Pred nakupom preverite te lastnosti. Imajo visoka in rebrasta stebla pokrita z bodicami. Cvetovi so veliki, običajno beli in dišeči. Obstajajo tudi rastline z rožnatimi, vijoličnimi ali rumenimi cvetovi. Ponavadi se pojavijo poleti in se odpirajo v temi.

COPIAPOA: majhni kaktusi z olivno rjavimi oz. modrozelenimi stebli. Običajno so kroglaste stebričaste oblike in imajo izrazita rebra. Bodice so rjave ali črne barve, nekaj vrst je tudi brez bodic. S starostjo se stebla razrastejo in tvorijo grebene. Ima cevaste rumene cvetove, ki se pojavijo na vrhu rastline poleti.

CORYPHANTHA: so okrogle ali cilindrične oblike. Nekatere vrste imajo le nekaj bodic, pri drugih so le te glavna atrakcija. Cvetovi so rumene ali rožnate barve, občasno tudi kremasto beli in se pojavijo poleti na vrhu rastline. Rastline ostanejo majhne, zato so še posebej primerne, za manjša stanovanja.

DISOCACTUS: se razlikuje od tipičnih predstavnikov puščavskih kaktusov. Njegova domovina so tropski kraji srednje in južne Amerike, kjer rastejo na drevesih (epifiti) ali skalah (litofiti). Imajo lahko cevasta stebla ali stebla v obliki traku. Cvetijo spomladi ali poleti, cvetovi so rdeče ali rožnate barve.

ECHINOCEREUS: ta kaktus je idealen za začetnike, saj je zelo enostaven za vzgojo Njihova valjasta stebla so narebrena in imajo bodice. Bodice so lahko pri nekaterih vrstah obarvane, dolge, ali zavite in ustvarjajo vzorec. Gojimo jih predvsem zaradi velikih in barvitih cvetov. Barvni odtenki cvetov se raztezajo od rožnate in rdeče do rumene, rjave in zelene. Nekateri cvetovi so dvobarvni. Pojavijo se spomladi ali poleti na vrhu rastline, na njih pa dozorijo užitni sadeži. Starejše rastline se razvijejo v velike skupine.

ECHINOPSIS: je velika skupina kaktusov različnih oblik in velikosti. V tem rodu najdemo vse, od majhnih kroglastih kaktusov, do visokih drevesastih vrst. Večina kaktusov v tem rodu bodičastih, ima rebra in so kroglaste ali cilindrične oblike. Cvetovi so cevasti in številnih barv, med drugim beli, rdeči, rožnati, vijolični, oranžni in rumeni. Vsak cveti le en dan, vendar se pojavljajo zaporedoma spomladi in poleti.

EPIPHYLLUM: gojimo jih zaradi dolgih, pogosto valovitih, gladkih stebel in velikega, orhideji podobnega cveta. Podobno kot kaktusi iz rodu Disocactus rastejo v tropskih krajih in imajo podobne zahteve. Imajo dišeče cvetove, ki se pojavijo poleti oz. jeseni in so raznih barv: bele, oranžne, rdeče ali rumene. Nekateri cvetovi so tudi dvobarvni. V Mehiki ga zelo cenijo, zaradi užitnih plodov.

ESPOSTOA: visoki, vitki in ogrnjeni z volnatim plaščem, ki jih ščiti pred ostrim podnebjem v domovini. To bi bil kratek opis tega rodu. Ti stebri puhastega videza, poleti, v naravi cvetijo z velikimi zvonastimi cvetovi iz katerih se razvijejo užitni plodovi. Gojeni, žal, redko zacvetijo.

FEROCACTUS: zelo priljubljeni zaradi svoje sodčkaste oblike in bodičastega oklepa. Stebla so narebrena in okrašena z debelimi ostrimi bodicami različnih barv (svetlo rožnate ali rdeče) in so ravne ali zavite. Drobni cvetovi so v obliki lijaka in cvetijo poleti v rumeni, vijolični ali rdeči barvi.

GYMNOCALCIUM: enostavni za nego in idealni za ozko okensko polico. So kroglaste, kompaktne oblike, z belimi, rjavimi ali črnimi bodicami. Stebla so narebrena in sivo zelene ali modro zelene barve. Cvetijo spomladi in poleti, večinoma imajo cvetove bele, kremasto bele ali bledo rožnate barve, nekatere najbolj priljubljene vrste pa imajo temno rdeče ali rumene cvetove.

HATIORA: so iz Brazilije, so tropski kaktusi in so epifiti, kar pomeni, da rastejo na površini druge rastline. Rastejo na drevesih, ki jih uporabljajo kot zaščito. So brez bodic. Nekatere vrste imajo cevasta stebla, najbolj priljubljene vrste pa imajo sploščena in segmentirana stebla. Spomladi se pojavijo veliki in razkošni cvetovi.

LOPHOPHORA: majhni in elegantni. So nizko rastoči in kroglaste oblike. V rodu obstajata le dve vrsti: Lophophora diffusa, ki ima gladka rumeno-zelena stebla in Lophophora williamsii, z modro-zelenimi rebrastimi stebli. Obe vrsti sta brez bodic, imata pa bela oz. sivkaste laske, ki izraščajo iz lusk. Cvetovi se razvijejo na vrhu kaktusa in so bledo rožnate barve. Raste počasi in ne cveti redno.

MAMMILARIA: eden najbolj priljubljenih in razširjenih rodov kaktusov je rod Mammillaria. V rodu je več kot 200 vrst. Večina je kroglaste oblike, nekaj vrst pa je bolj pokončnih. Imajo lahko trde in debele bodice, lahko so v obliki laskov, nekatere vrste pa imajo volnate ali ščetinaste. Cvetovi so drobni in se pojavljajo v krogih okrog stebla. So tudi številnih barv.

MATUCANA: primerni za začetnike. So kroglaste ali nizko cilindrične oblike in imajo svetlo zelena ali modro zelena stebla. Nekatere vrste z leti ostanejo brez bodic, spet druge imajo grozde dolgih in ostrih bodic, rumene, bele, črne ali rjave barve. Pozno spomladi ali v poletju tvorijo cvetove, ki so včasih večji od stebla. Običajno cvetijo v rdeči, rumeni ali rožnati barvi.

MELOCACTUS: čeprav so podobni puščavskim, so Melocactusi tropski kaktusi. Niso med najbolj enostavnimi za gojenje. Na lepih bodičastih steblih se sčasoma na vrhu pojavijo rdeča ali bela ščetinasta področja (cefalij). Ko se pojavi cefalij, steblo preneha rasti, cefalij pa se razvija naprej. Iz cefalija poženejo drobni cvetovi, ki se razvijejo v užitne plodove rdeče ali rožnate barve.

OPUNTIA: ena najbolj prepoznavnih skupin kaktusov so opuncije. Tu najdemo nizko rastoče kompaktne rastline do drevesastih., ki dosežejo tudi 5 m višine (v naravi seveda). Stebla so sestavljena iz značilnih ploščatih segmentov (kladod) iz katerih izraščajo skupki drobnih bodic (glohid), ki ob dotiku dražijo kožo. Nekatere vrste imajo tudi dolge in ostre bodice. Opuncije so znane po užitnih plodovih, ki zaidejo tudi v naše trgovine. Cvetijo spomladi v rumeni, rožnati ali oranžni barvi.

OROYA: čudovite bodičaste krogle zrastejo do premera 30cm. Steblo je narebrano in prekrito z dolgimi ukrivljenimi bodicami. Cvetovi se pojavijo v krogu, spomladi in poleti, na vrhu rastline. Nastanejo na dolgih rožnatih ali rdečih poganjkih, so drobni in cvetijo  v rumeni ali rožnati barvi.

PARODIA: so majhni in enostavni za gojenje ter zato primerni za začetnike. V rodu je približno 50 vrst različnih oblik od nizkih kroglastih kaktusov, do valjastih stebričev. Stebla so narebrena in bodičasta. Spomladi zacvetijo  v rumeni, oranžni ali rdeči barvi, obstajajo pa tudi hibridi z drugačno barvo cvetov. Stebla nekaterih vrst  se združujejo in tvorijo skupke.

PILOSOCEREUS: so grmičasti ali drevesu podobni kaktusi, ki lahko v naravi zrastejo do 10 m visoko. Imajo zanimiva, modra, narebrena stebla, z dolgimi bodicami. Cvetijo poleti. V rodu je kar nekaj vrst, kot gojena vrsta pa se najpogosteje uporablja Pilosocereus pachycladus.

PYGMAEOCEREUS: drobni kaktusi s kratkimi valjastimi stebli, ki rastejo v gručah. Pri nekaterih vrstah so rebra spiralno zavita, na njih so mehke bodice. Cvetijo ponoči, cvetovi so običajno bele barve in imajo prijeten vonj.

REBUTIA: so kot nalašč za začetnike, saj jih je enostavno gojiti. So majhni in kroglaste oblike. Skupki kratkih bodic, ki izraščajo iz volnatih predelov jim dajo poseben videz. Cvetijo spomladi, cvetovi se pojavijo tudi že na dokaj mladih rastlinah. Barve cvetov: bela, rožnata, rdeča in rumena.

SCHLUMBERGERA: je majhna skupina tropskih kaktusov in obsega približno devet vrst, vendar sta dva izmed njih Schlumbergera x buckleyi in Schlumbergera truncata znana in dostopna po vsem svetu pod imenom božični kaktus. So epifiti in rastejo na drevesih. Povešavi poganjki so segmentirani, gojimo pa jih zaradi številnih cvetov.

STENOCACTUS: so majhne in kroglaste oblike in kot taki zelo primerni za začetnike. Zgodaj spomladi bogato cvetijo z belimi cvetovi. Zanimiva so tudi njihova nenavadna in nagubana rebra, ki izgledajo kot korale. Bodice so dolge in redke.

STENOCEREUS: rastejo v obliki stebrov ali v obliki dreves. Imajo ostre in dolge bodice, zato potrebujejo nekaj več prostora. Cvetovi se razvijejo pod vrhom rastline in se odprejo ponoči. Drugače so enostavni za gojenje, sadeži, ki nastanejo so užitni.

SULCOREBUTIA: so majhni in kroglaste oblike. Počasi se razraščajo in tvorijo gručo. Nekaj vrst ima rdeča ali vijolična stebla. Nekateri so bodičasti, drugi imajo kratke, skoraj neopazne bodice. Cvetijo spomladi v svetlih barvah (rožnata, rumena), cvetovi se razvijejo iz vznožja rastline.

Gojenje kaktusov

Kaktusi potrebujejo veliko svetlobe, zato morate biti pri izbiri prostora pozorni. Najbolje se počutijo v zimskem vrtu ali ogrevanem rastlinjaku z dobro, vsestransko svetlobo.

Občutljivi so na nizke temperature, zato jih morate, če jih imate preko poletja na prostem, pravočasno preseliti v notranje prostore. Spomladi, ko se nočne temperature dvignejo nad 15°C pa jih lahko ponovno prestavite ven. V zimskem obdobju potrebujejo predvsem svetlobo in zelo malo vode.

Substrat

Kaktusi potrebujejo dobro odcedna tla, zato moramo biti previdni pri izbiri substrata. Najbolje je, da kupimo že pripravljeno mešanico za kaktuse, seveda pa si lahko substrat pripravite tudi sami.

V naravi lahko preživijo dolga sušna obdobja, zato ni težav, če jih kdaj pa kdaj pozabite zaliti. Prepogosto in preobilno zalivanje povzroči prehitro rast, razvijejo se lahko nepravilne oblike. Poleg tega rastline ob prepogostem zalivanju in gnojenju postanejo bolj dovzetne za škodljivce in bolezni.

Zalivanje

Zato jih zalivajte redno le v času njihove rasti (od marca do septembra), pa še takrat zmerno. V času mirovanja jih zalivamo 1-2x mesečno. Za zalivanje uporabite deževnico ali postano vodo.

Gnojenje

Gnojite jih samo v času njihove rasti (od pozne pomladi do poznega poletja) s specialnimi gnojili za kaktuse in druge sočnice.

Presajanje

Kaktuse presajajte, ko je to nujno potrebno – ko postane posoda premajhna, pa še to le v malenkost večjo posodo.

Bolezni, ki se pojavljajo so večinoma povezane z nepravilno oskrbo z vodo, izmed škodljivcev pa jih napadajo pršice, kaparji in volnate uši.