Sejanje božičnega žita je ostanek starih šeg, ki naj bi segale tisočletja nazaj, tja do semitskih kultur. Božičnemu žitu so včasih rekli tudi Adonisovi vrtički, po bogu Adonisu, ki simbolizira ponovno rojstvo oz. brstenje in vse kar je povezano s tem. V njem naj bi bila utelešena rastlinska rast. Adonis naj bi pol leta preživel pod zemljo (zima), drugo polovico pa na zemlji, kamor se vrne spomladi. Nastopa kot prinašalec rodovitnosti in ga želimo priklicati na plano v času, ko je zunaj zima.

Posodo postavimo na svetlo vendar ne prevroče mesto. Pri sejanju moramo paziti, da ga ne posejemo pregloboko. Pozorni moramo biti tudi na zalivanje, kajti če zalivamo preobilno nam žito rado splesni. Zato namesto zalivanje žito raje pršimo.

Paziti moramo le, da se nam zemlja ne izsuši. Sejemo ga zelo na gosto. Žito klije 10-12 dni. Posodo s posejanim žitom postavimo na okna, mize ali k jaslicam. Če raste prehitro, ga postrižemo, da nam ne poleže.

Ime Lucija izhaja iz latinske besede »lux«, ki pomeni luč. Po julijanskem koledarju je 13. decembra, najdaljša noč v letu. Če ga sejemo na god svete Lucije bo do praznikov ravno prave višine in ga ne bo potrebno striči. 

Božično žito je simbol svetlobe in upanja in ima v Sloveniji veliko imen. Na Gorenjskem ga poznajo pod imenom »božično žito«, na Štajerskem kot »kaljeno žito, na Dolenjskem »pšenička« in v Beli krajini »večno življenje«.

S kaljenjem  žita so bile povezane številne napovedi za prihajajoče leto. Če je žito lepo in hitro vzkalilo, se nam je obetala obilna letina. Na idrijskem je bujno žito pomenilo dolgo življenje, na Krasu, so rosne kali pomenile žalost, suhe pa dobro znamenje. Če se ob kalitvi prikaže semenska lupina je bilo to dobro znamenje, v hišo naj bi prišlo veselje, morda tudi poroka.

Žito pustimo rasti vse do svetih treh kraljev, nekateri pa ga obdržijo vse do svečnice.